Ipamorelin je sintetični pentapeptid, ki ga je prvič opisala raziskovalna skupina podjetja Novo Nordisk konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Zgrajen je iz nenaravnih ostankov – vključno s položajem aminoizomaslene kisline in zamenjavami z D-aminokislinami –, ki mu zagotavljajo proteolitično stabilnost, v strokovni literaturi pa je opisan kot selektiven ligand za ghrelinov receptor (GHS-R1a) za primerjalno in vitro karakterizacijo.
Struktura in razred
V celičnih testih ipamorelin deluje kot agonist na ghrelinski receptor (GHS-R1a). Njegov objavljen profil selektivnosti receptorjev med sorodnimi receptorji, vezanimi na G-proteine, je tisto, kar ga je naredilo za standardni referenčni ligand v testih vezave in signalizacije; podatki o selektivnosti so odvisni od testa in celične linije ter jih je treba preveriti v sistemu, ki se preučuje.




